Zavarovalnica Triglav je generalna pokroviteljica slovenskega Paraolimpijskega komiteja.

Naši vzorniki, popolnoma predani ciljem

Da lahko dosežemo cilj, se moramo spoprijeti z mnogimi ovirami, a premagajo jih le pravi šampioni. Z odločnostjo in osredotočenostjo povežemo strast in z ekipno vnemo premostimo marsikatero široko reko. V Triglavu verjamemo v odličnost, zato podpiramo številne športne in rekreativne projekte in vzpostavljamo partnerstva na področju kulture, izobraževanja, varovanja narave in zdravstva. Predstavljamo vrhunska paraolimpijska športnika in njuna trenerja, ki so s svojim ekipnim duhom, človečnostjo in sposobnostjo premagovanja vsakršnih ovir postali naši vzorniki na poti k doseganju ciljev.

Veselka Pevec, paraolimpijska prvakinja v straljanju

Veselka Pevec si je na paraolimpijskih igrah v Riu priborila zlato medaljo v streljanju z zračno puško in pri tem postavila svetovni rekord. Pred trenerko Polono Sladič, nekdaj dvakratno državno prvakinjo v streljanju z zračno puško in trenerko celotne državne reprezentance, je svoje treninge celo skrivala. Vrh je dosegla z intenzivnim štiriletnim delom, a po doseženem uspehu ne namerava odnehati. 

''O vrhunskih rezultatih odloča pripravljenost.''

Veselka in Polona sta prepričani, da vselej obstajata izhod in pot do dobrih rezultatov. Veselka je v 18. letu starosti po večmesečnem boju za življenje postala tetraplegik. Ko se je po okrevanju odločila za šport, je najprej začela kegljati, nato je presedlala med strelce. Polona trenira celotno slovensko paraolimpijsko strelsko reprezentanco, s katero je v Riu osvojila tudi srebro. 

Zmaga je Veselki dala še dodaten zagon, ki ga z veseljem deli z mladimi: ''Po olimpijskem zlatu sem bolj sproščena in še raje treniram, čeprav bi kdo pričakoval, da bom po tem vrhuncu odnehala.''

Veselka Pevec in trenerka Polona Sladič združujeta ob športnem znanju obilo dobre volje. Tudi z njo jima je uspelo, da je Veselka v skupni, moško-ženski kategoriji premagala vse tekmece. A vse dokler ji okrog vratu niso obesili zlate medalje, se ni zavedala, da je zlata.

Trenerka Polona Sladič in Veselka Pevec

Polona Sladič: ''Za Veselko sem takoj vedela, da ima potencial. Predvsem zaradi njene izjemne volje. Volja je odločenost, da boš nekaj naredil, prvi pogoj pa je reden trening.''

Veselka Pevec: ''Želim biti samostojna. Ko sem se pred nekaj leti začela ukvarjati s streljanjem, sem si želela, da bi lahko potovala kljub invalidskemu vozičku in najprej sem si močno prizadevala, da bi ujela moške kolege. Včasih sem zato morala skriti kakšen dodaten trening. Nato me je ta šport prevzel. Saj, ko te prevzamejo cilji, želiš biti le boljši in boljši.''

Polona Sladič: ''Streljanje je drugo ime za potrpljenje in zbranost. Ko se začneš ukvarjati z njim, je v doseženih rezultatih 70 odstotkov tehnike in 30 psihične pripravljenosti. Pri vrhunskih športnikih je razmerje obrnjeno in je za 70 odstotkov zaslužna 'psiha'. Veselka ima izjemne psihične sposobnosti. V Riu je postavila v kvalifikacijah in na tekmovanju nova paraolimpijska rekorda v natančnosti strelov z neverjetnim povprečjem 10,5. Zdržala je do konca in si zlato priborila z odličnim zadnjim strelom.''

Veselka Pevec: ''Tekme potekajo v veliki in včasih prav nič tihi dvorani. Sodnik ti odredi mesto in nato imaš osem strelov. Za vsakega imaš na voljo 50 sekund, da dosežeš izredno natančnost. Odmisliti moraš vse in se osredotočiti ne glede na okoliščine. Pred mojim nastopom na paraolimpijskih igrah v Riu je hčerka hudo zbolela, zato sem se manj obremenjevala s samim tekmovanjem, a sem med tekmo dosegla potrebno zbranost. Sliši se neverjetno, a včasih k vrhunskim rezultatom pripomorejo celo težave.'' 

Darko Đurić, paraolimpijski šampion

''Zahtevnejša, kot je tekma, bolj sem motiviran, raje plavam in bolj sem srečen.''

Plavalec Darko Đurić je med drugim dvakratni svetovni prvak in podprvak v Montrealu 2013 ter nosilec dveh svetovnih rekordov na 50 m delfin v svoji kategoriji na paraolimpijskih igrah v Londonu. V letu 2016 je bil srebrn in bronast na evropskem plavalnem prvenstvu invalidov na Portugalskem in dvakrat četrti na paraolimpijskih igrah v Riu.

Darko je neverjetno motiviran in srčen obenem, zato uživa veliko naklonjenost javnosti in je priljubljen med mladimi. Izjemen borec in motivator, ki s svojimi javnimi nastopi vliva energijo drugim, tudi gospodarstvenikom, se je zaradi redke genske napake rodil brez leve roke in obeh nog. Stanuje sam, vozi avto, ima službo. ''Treba se je boriti, ne glede na limone, ki nam jih meče življenje in jih moramo sprejeti,'' razmišlja.

Plavalec Darko Đurić in trener Alen Kramar sta jedro ekipe, v kateri pogosto ne potrebujejo besed, da bi se razumeli. Trenirata vsak dan, do enajstkrat tedensko. 

Alen Kramar: ''Darko je profesionalec, osredotočen na cilj. Brez osredotočenosti teh rezultatov ne bi bilo. Zahtevnejša, kot je tekma, bolj je motiviran. Vendar so za pripravljenost na velike zmage potrebne tudi številne majhne preizkušnje. Nadarjen je, hkrati pa je vse, kar ima, v njegovi glavi in roki. Zdaj, po Riu, je pred njim že nov cilj, svetovno prvenstvo v Mehiki.''

Darko Đurić in trener Alen Kramar

Darko Đurić: ''Na tekmah sem bil vedno stroj. Že moj prvi trener je bil presenečen, ker sem za šalo podiral rekorde. Ko se začne tekma, imam povsem prazno glavo. Naporno je, napet sem ves mesec pred tekmo, ko pa pridem nanjo, se sprostim in plavam, kot znam. Popolnoma sem osredotočen na nekaj metrov, ki jih je treba odplavati. Spremljam tekmece, vendar včasih ne vem, kako sem te metre preplaval. Zahtevnejša, kot je tekma, bolj sem motiviran, raje plavam in bolj sem srečen.''

Alen Kramar: ''Če Darku kaj ni všeč, vidim že na njegovem obrazu. Eden ali drugi stopi korak nazaj, pa je rešeno. Vse urediva z medsebojnim spoštovanjem.''

Darko Đurić: ''Trenerju zaupam. Vem, da sem sposoben najvišjih rezultatov, da s trdnim delom zmorem nove osebne rekorde. Hočem med prvih pet na svetu, to je moj cilj in vse od leta 2011 sem vedno v finalu. Veliko pričakujem od sebe in drugi od mene. To včasih dvigne pokrov. Na olimpijskih igrah v Riu mi je na 100 m delfin do medalje zmanjkalo pol zavesljaja, na 50 m kravl 5 cm, na 200 m hrbtno 20 cm, na 100 m pa 15 cm. Toda bistveno je, da so cilji in pot do njih realno zastavljeni. Če hočem stati na zmagovalnih stopničkah, moram poslušati trenerja. Za uvrstitev med prvih pet mi tega ni treba, a moje ambicije so višje.''